V prispevku skušam osvetliti nekatere probleme prehoda s klasičnih virov energije na obnovljive vire in nekatera s tem povezana in v javnosti sprejeta prepričanja dvomljive verodostojnosti. Izkaže se, da je “okoljski  odtis” t. i. zelenih virov v primerjavi z nekaterimi klasičnimi viri zelo velik, da lahko z nekritičnim razvojem tehnologij za zmanjšanje odvisnosti od uvoza energentov pravzaprav zapademo v še večjo odvisnost, prikazan je primer “ekodržave” Danske, obravnavan problem zamenjave nafte z etanolom iz celuloze ter (ne)smiselnost uporabe tehnologije CCS in obdavčitve izpustov CO2. Na srečo fosilnih goriv še ne bo tako hitro zmanjkalo, kakor se bojijo nekateri, kar pa ne sme biti razlog, da ne bi razvijali tehnologij izkoriščanja sonaravnih virov energije. Vendar velja prizadevanja in sredstva, ki so v sedanjem obdobju relativnega energetske blaginje dostopna, usmeriti v raziskave in tehnologije, ki pomenijo tudi neko dodano vrednost za družbo. Nima smisla subvencionirati Kitajske in njene okoljsko velikokrat sporne proizvodnje ali nesmiselnega početja, katerega glavni cilj je odiranje davkoplačevalcev. Tlačenje CO2 pod zemljo oz. njegovo obdavčevanje ali plačevanje ogljičnega odtisa je že tak nesmisel.

Avtor besedila: Rafael Mihalič

by