Navkljub gnilemu kapitalizmu, zastrupljeni družbi in odtujeni politiki, namenjeni sami sebi, še migamo! Sicer vedno težji dostop do interneta, še ni dovolj močan razlog, da odnehamo. Torej najprej opravičilo za neažurnost!
Po dolgem času sem bil spet na kolesu in to v velikem stilu, cca 80 km in 1500 do 1600 m višinskih metrov. Pot: Il. Bistrica - Črni Dol - Mikula - Škrli - Čaša - Mezelišče - Medvedja Glava - Cifre - Vala - Klanska polica - Gomanška gora - Kuteževo ( Osaka ) in nekdanje kopališče Koren! V nedeljo pa GRS vaja v naši najlepši steni, v Podtabru.
Pa, da vreme bo, pa spet, da ne in smo šli, seveda rahlo skeptični. Cilj Kotovo Sedlo, naslonjeno na Jalovec. Jutro je bilo skoraj idealno, Špik smo imeli kot na dlani, a se je počasi nebo spet zaprlo in začelo je deževati. Navkljub dežju, smo se nekaj malega tudi nasmučali in preživeli prijetno, nedeljsko popoldne v planiskem domu, v Tamarju, medtem, ko smo čakali, da neha deževati. Slovo od snega in smuke?
Po dolgem času, na pomlad, ena prava zimska tura. Sneg južen in težak in temu primerno celodnevno gaženje, če že nismo plezali ali smučali. Bivak za Akom zasedemo že v petek, in po naporni soboti, v nedeljo, bivaknemo in hvalimo poslabšanje vremena s sneženjem.
Pomlad je naredila svoje in dala ruševju dihati. Prvič to sezono v Kolobarnici, kar je skoraj sremota! Vreme je bilo že prav aprilsko z grmenjem in soncem, celo sneg je naletaval. Smuka, pa za nas Primorce, prava uživancija, ko spustiš vajeti po snežniškem veselcu. Še!
Tako je lepo na severu Snežnika, da smo ponovili sobotni smuk. Brezposelnost ima tudi svoje dobre trenutke in tako
lahko uideš, tej neznosni plehkosti doline. Sami presežki v danem nam dnevu.
Dolga leta je bil drugi konec tedna v marcu tradicjonalni pohod na Snežnik in seveda gneča. Tokrat je bilo pohodnikov nekoliko manj, sploh v soboto, a je bil v nedeljo Snežnik prava promenada. V soboto smo domačini le dežurali, v nedeljo pa imeli z matično skupino GRS Ljubljana vajo.
Da Aladin res ne laže smo izkusili minulo soboto. Do 11h dopoldne naj bi jasnina zdržala, in je! Ogledali smo si tudi vdrto opast in ugotovili, da plazu ni bilo, le večja količina materijala z opasti. Seveda pa je modrovati ob lepem vremenu lahko, kako sta se počutila nesrečneža, med drsenjem v Kolobarnico, pa ...
Še vedno ne moremo verjeti, da ju ni več med nami! Leto je naokoli, zima v tem času pa še vedno kaže vse svoje zobe in ni tako spomladanska, kot je bila lani ko je plaz na Brani za vedno odnesel Gregorja Abrama in Franka Lapajneta. Oba sta bila člana alpinističnega odseka Obalnega planinskega društva v Kopru in njim v spomin so v Kamniški Bistrici v spominskem parku, na obletnico smrti postavili spominsko obeležje. Na prvem memorijalu se nas je zbralo kar lepo število prijateljev in ljubiteljev prelepih razgledov, ki nas vse tako združuje. Prijetno srečanje smo zaključili v piceriji Portus v Uncu, ki nas je s svojimi obilnimi porcijami vse pošteno nasitila.
Na tem mestu bi rad pohvalil vse tiste, ki so sodelovali pri izdelavi spominskega kamna, pri organizaciji memorijala in vse tiste ki ste se dogodka tudi udeležili.
Ponedeljek in praznik, pa še vreme se je naredilo. V malo večji družbi smo presmučali-bordali Južno strmino do dna. Po tradiciji, se spet vzpeli in potem čez skakalnico, bukve v Grdo Drago po tastrmi. Lep dan med familijo in prijatelji. Se sliši, da smuka s Snežnika ni nevem kaj, vendar kakor za koga in tudi kje se spuščaš. Z malo več hoje navkreber in prava izbira smeri glede snežnih razmer, vetra, pa se da!
Včasih smo med vsakoletne ture prišteli tudi Planinc, a počasi nanj pozabili. Neupravičeno, saj ko na tavelikem burja pometa, je tu v gozdu mir. Torej končno spet stari kraji!
Torej peš, s smučmi na hrbtu, izpred domače hiše, čez Partizanski hrib, mimo Kave na Drago in naprej čez Milanjo na Kambrce. Tu prespimo, naslednji dan čez Šaukouc na Mali Snežnik in na vrh tavelikega. V orkanski burji, kot se za domačo Himalajo spodobi, odsmučava del južne flanke in na Sviščake. V Planinskem domu, na skupnih ležiščih, prespiva mrzlo noč in tretji dan preko smučišča, Jelenovih dolin, mimo Kruljčevega vrha, Trnovske bajte in Milanje v Sibirijo.
Međika - Damjana Prosena poznamo tudi kot divjega Kočanca, ljubitelja Snežnika in ne bi bil on, če ne bi šel zdaj tako daleč na Japonsko. Na poti do letališča smo ga pospremili in se v stilu pravih "Snežnikoljubcev" tam poslovili. S Klaro pričakujeta otroka in življenje ju je tako odpeljalo na daljni vzhod, kjer bosta nekaj časa živela in širila našo Slovensko kri. Na tej življenski poti jim želimo veliko sreče in uspeha!
Tekst: ŽigaGo & Foto: Domen Smrdelj
Prvi dan nenačrtovane svobode, izkoristim in s prijatelji doživimo en prelep, sončen dan. Razgled proti jugu je bil brez primere: Risnjak, Snježnik, Velebit, Krk, Cres ..
Odzovem se vabilu prijateljev, da se družimo in morda tudi neglede na vreme, kaj spležemo. V soboto obiščem Piran in moje stare mornarje, komaj se obale malo navadim, že hitim v Kamniško Bistrico in naprej v noč, do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, tik pod Grintavcem.
Krenemo s parkirišča na Ljubelju, prek smučišča in čez grapo Y ( desna varijanta III, 30-50st, 200m ), na vrh Begunjščice. Sestopimo na drugo stran, na planino Preval in po Bornovi poti nazaj do prevoza. Lanska Alpinistična šola se je zaključila, kar pa ni razlog, da se ne bi še naprej družili in včasih tudi tanko piskali, haha.
Kislo vreme smo ta konec tedna izkoristili za malo daljši sprehod. Kuteževo 446.6 m, Snežnik 1796 m, 1350 višinskih metrov vzpona, GPS je pokazal realnih cca 1800 m in 19 km (Kuteževo - Sviščaki - Snežnik - Sviščaki). Pot je potekala tudi čez skale na Gradišče pod Kozlekom, smer smo ocenili na cca 100m dolžine in z oceno III (ha, ha ..).
Po dolgem času en kopen vzpon na našega očaka. Razlog, nova zajemna nosila ( GRZS Ljubljana - postaja Ilirska Bistrica ). Prelep dan sončen dan, je že res, da so dnevi kratki, a nizko sonce riše lepoto stvarstva, na prav poseben, magičen način. Je pa dober občutek, po dolgem času obiskati oskrbnike na Snežniku in prijatelje Sviščakov.
Ali zimi naproti, bi lahko rekli sobotnemu pohajkovanju. Da zadevo zapletemo in naredimo mali podvig, se odločimo na Snežnik iz Grde Drage in čez ruševje, po severu do treh skal, kjer če imaš srečo (vidljivost), najdeš prehod. Seveda smo gazili do kolen in čez, se kobacali čez ruš, malo zašli, a se na vrhu, popolnoma premočeni in premrzli, veselili nove snežne sezone. Da bi zima bila bogata in mila!
Prejšnji vikend je minil v znamenju druženja in praznovanja. Dobili smo se že zjutraj in se kljub močni burji podali v gozdove Pekla. Ker smo letos bolj malo kolesarili, smo šli pogledati še zadnje zdihljaje jeseni v naših gozdovih. Štart in cilj je bil na Kambrcah. Ko smo se začeli spuščati proti Mašunu, nas je ujel dež, ki ni popustil do samega konca našega kolesarjenja. Na Sviščakih smo s pogreli ob čaju in šnopcu, potem pa kar hitro odbrzeli nazaj do Kambrc. Za zvečer smo pripravili veliko hrane in tako ob ognju dočakali naslednji dan. Ko smo pospravili kočo, smo šli še na Milanjo in si tam ogledali krožni bunker. Vikend je bil kljub sobotnemu dežju odličen in upam, da ga čim prej spet ponovimo.
To galerijo postavljam že skoraj en mesec. Na novo bruc, GRS priprave in na koncu izpit mi nikakor niso dopuščali dovolj časa, da bi objavil galerijo iz naše septembrske plezarije po Španiji. Na našem skoraj tri tedne dolgem popotovanju po Kataloniji, smo obiskali Monserat, Poblo de Segur, Rodellar, Riglos, Margalef in Siurano. Vmes smo se v Huesci ustavili pri Salayu, Ester in Marjanotu, ki vas vse lepo pozdravljajo...
Plezarija je bila naravnost fantastična, kraji prelepi, razmere razen v Siurani odlične. Plezali smo po sistemu 3 proti1, se pravi tri dni plezanja en dan počitka. Prosti dan smo izkoristili za vožnjo iz kraja v kraj, ali pa za nabavo hrane in drugih zelo potrebnih dobrin. Tako smo od 17ih dni plezali kar 13 in forma se nam je prav vsem bistveno izboljšala.
Na poti sem prvič uporabljal kamero, materiala je nastalo za dobre 4 ure in vse to bo treba spraviti v eno gledljivo obliko. Film bomo tudi javno predstavili!
Foto: vsi po malem
Primorska nad Tolminom, popolno nasprotje prejšnje nedelje v Ospu. Tokrat mraz in sneg, kljub malo boljši napovedi za zahodno Slovenijo in smeri v zavetju pred burjo. Višje kot sva priplezala, slabše razmere sva imela. Pod vrhom so bili žlebovi že polni snega in ledu, a ker smer ni pretežka in plata zmerne naklonine, je bila nedelja naravnost uživaška.
Po nekaj letih nam je končno uspelo obiskati Tabor narave in glasbe Čadrg records. Ta je bil ta vikend na planini iznad Tolmina. Dogaja se na Žlejžnu v neposredni bližini vasi Čadrg. Letos je bil festival v celoti akustičen, se pravi totalno brez elektrike in z mnogimi delavnicami, ki so potekale oba dneva festivala. Udeležili smo se preživetja v naravi, ki ga je vodil Dario Cortez. Spoznali smo nekaj užitnih divjih rastlin, v spominu pa imam najbolj Dobro misel.
Plan smo imeli, da bi obiskali tudi enega izmed kanjonov, vendar je ta plan propadel, saj nismo mogli dobiti neoprenov. Dan smo tako preživeli ob reki Soči, srečali Đeka, dobili sač in se super imeli. Zvečer spet odlična glasba, še boljši fire show. Nedeljo smo preživeli na sotočju reke Tolminke in Soče, ter spet skuhali kosilo na predragocenem saču.
Festival in vikend sta bila prekratka, naslednje leto gremo na Sočo vsaj za en teden!!!
Foto: Andrej Zupanc, Blaž Grapar, Primož Goršič
Za nami je konec še ene ferije, tokrat brez Peruja, vendar smo preživeli eno res dinamično obdobje (slabe 3 tedne). V okviru alpinistične šole AO Rašica smo najprej obiskali Dolomite, Italija, Sella in preživeli nekaj dni v zelooo dragem in negostoljubnem kampu, vendar so hribi in prijatelji popravili občutje. Pobeg v Dabarce, na Velebit, je bila prava odločitev! Spet svoboda ob ognju in prijazni domačini. Velebitsko pivo in .. . Seveda smo zlate dneve potem klasično preblodili na otoku Pagu, kjer si je Dioniz, bog vina, plodnosti, veselja in razposajene objestnosti dal duška. Upam, da bo drugo leto malo lažje?
foto: Blaž, Žiga G. in jest ( od turbo fotiča, do mobiča )
Po cca 6 letih preživetih na AO Rašica, mi je končno ratalo povabiti prijatelje v nederje snežniških gozdov. Nekoč samo jamar, danes tudi alpinist, pridem končno enkrat na svoje. Spet v ustih okus po karbidu in neskončno žimarjenje, tja nekam na svetlo in toplo, proti nebu.
Letonji spust je bil spet nekaj posebnega. Ob e čistih klasikih spusta, organizatorji, jamarji, nas je obiskalo kar nekaj prijateljic in prijateljev s kontinenta. Vsa hvala organizatorju za logistiko in na kraju za kraljevsko pojedino, da smo se poslovili mastnih brkov. In e zahvala AO Raica ne povabilu. Je pa reka Reka dosti bolj umazana kot prejnja leta, kar pa ni niti čudno v tako zanikrni občini, kjer e desetletja vse nazaduje in propada. Zanimivo je, da je bil konec 70tih tu pravi raj v primerjavi z dananjim časom. Vsekakor pa to ni e dno! Predvsem je koda domačinov, saj jim po gostoljubnosti v tem novem kočku sveta, ni para
V nedeljo smo imeli v sklopu GRS usposabljanja, reševanje ponesrečenca iz stene. Vaja je potekala na naši Podtaborski steni, ki je s svojo višino pravo igrišče za takšne manevre. Simulirali smo nesrečno plezalca, ki ga je bilo potrebno na nosilih rešiti iz stene. Plezalca smo uspešno rešili in kasneje vse manevre še enkrat ponovili v spodnjem delu stene.
Foto: Vladimir Dekleva + Žorž
V sklopu fotografsko – etnološke naloge, ki sem si jo zadal, vam predstavljam še eno izmed bistriških legend. Tokrat gre za brivca na Cankarjevi ulici 13. Ime mu je Franc Baša in že vrsto let opravlja svoj poklic na omenjeni lokaciji. Ko sem ga vprašal, če ga lahko fotografiram pri njegovem delu, mi je z veseljem privolil. Skratka še ena zanimiva osebnost, ki s svojo eksistenco vztraja v teh težkih časih.
Foto: Žiga Gorišek
V sklopu GRS-ja se vsaki dve leti zgodi helikopterska vaja, ki je včeraj potekala v bližini vasi Razdrto. Za nas pripravnike je bila to prva taka izkušnja in ena lepših vaj nasploh. Straha pred letenjem, mislim, da ni imel nihče. Vaja je bila se stavljena iz treh delov. Prvo je bil samo prevoz reševalcev na namišljen kraj nesreče in nazaj. Sledila je vaja pri kateri smo morali ponesrečenca na nosilih naložiti v helikopter in iz njega, s tem da smo vsakič naredili krajši let. Na koncu smo imeli še najbolj atraktivno vajo, to je dvig reševalca z vitlom, ki pa je na žalost nismo vsi opravili, saj je začelo zmanjkovati goriva. Zadnji let je bil namenjen otrokom in ženam reševalcev, ta velja za najlepšega in najbolj atraktivnejšega.
Foto: Janko Hrvatin
Zadnjih pet let že več kot tradicijonalno obiskujemo Dabarske kukove na Velebitu. Kljub slabi napovedi, ki nam je grdo grozila, je vreme čez teden presenetljivo zdržalo. Plezali smo vse dni razen srede, ko smo zaradi slabega vremena rajši obiskali Karlobag, kjer smo si spet napolnili zaloge. V prvih dneh smo bili edini gosti na področju Dabarcov, proti koncu tedna, pa se je vse razživelo. Letošnja posebnost je bila raznovrstnost prijateljev ob ognjišču, saj se jih je v vseh dneh zamenjalo kakšnih dvajset ali več. Čas je prehitro minil, zato jih bomo v avgustu siguno še obiskali.
Foto: Žiga Gorišek + fotke s plezanja: Gojko legenda
Dne 25.aprila smo se že četrto leto zapored Za dan zemlje dobili člani MKNŽ-ja,in se lotili pobiranja smeti od spodnjega kamnolaoma do same Volovje rebri vljučno z tem območjem .Očistili smo dva velika žarišča smeti na sami Volovji rebri in na zgornjem kamnolomu ..Opaziti je ,da se trand preživljanja prostega časa v naravi bistveno povečuje ,kar pa pomeni da je v naravi čedalje več onesnaževanja.Zato je naša želja ,da bi kdor zahaja na to in ostala območja ,ima kakšno vrečko za smeti vedno prisotno in da pobere kakšno smet če gre že mimo nje. .Zahvaljujem se posjetju KSP iz IL.Bistrice predvsem pa g.Pavlu Mavreič za sodelovanje.
Foto & tekst: Domen Smrdel
4. aprila je Rafting klub Mrzla uoda iz Ilirske Bistrice na brzicah umetne proge v Tacnu že drugo leto organiziral tekmo za Evropski pokal in Državno prvenstvo v Raftingu. Na izredno atraktivni progi, ki je zaradi obilnega deževja ponujala še večje izzive mojstrom brzic iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Slovaške, Italije in Nemčije, je gledalcem vrhunsko predstavo zagotavljala tudi zasedba. Najboljše ekipe iz naštetih držav, med katerimi so bili tudi aktualni svetovni prvaki v slalomu iz Nemčije, so se pomerili v sprintu, tekmi na izpadanje (Head To Head) in slalomu. Zaradi visokega vodostaja je bilo na progi tudi nekaj prevračanj.
Naslednji dan je bil v okviru tekmovalnega na reki Soči izveden tudi spust. Ekipe so se morale na progi kar pošteno potruditi, saj je bila Soča precej višja kot so je vajeni turisti, ki jo obiskujejo v poletnih mesecih.
Poleg točkovanja za Evropski pokal in slovensko Državno prvenstvo je tekma štela tudi kot tekma za Hrvaško prvenstvo v raftingu in kot izbirna tekma Madžarske za udeležbo na svetovnem prvenstvu, ki bo maja letos v Bosni in Hercegovini.
Več si lahko ogledate na strani: http://www.mrzlauoda.com/results.html
REZULTATI:
Skupaj Evropski pokal (moški):
1. Gimpex (SLO)
2. Team Italy (ITA)
3. Kanyon Raft Team (HUN)
Skupaj Državno prvenstvo (moški):
1. Gimpex
2. Seaeagle Team Vidra
3. Mrzla uoda
4. Al Wagi - Rafting Team Kolpa
5. RK Maribor
6. Rafting team Kočevje
Skupaj Evropski pokal (ženske):
1. Iuventa Kids
2. Kanyon Raft
3. White water
Foto: Žiga Gorišek (Fotografije so samo iz Tacna, saj sem v nedeljo moral biti reševalcev iz vode.)
Skriti kotički malih obrtnikov! Eden takih je naš čevljar Ivica Jantović, ki deluje na Bazoviški cesti 6 v Ilirski Bistrici. Po krajšem pogovoru z njim sem spoznal, da imam pred sabo izredno zanimivega človeka. Pove mi, da je še kot mladenič z malim čolnom zbežal iz Lošinja v Italijo. Ker se je zavedal, da ga lahko Italijani v primeru odkritja izročijo nazaj v Jugoslavijo, je svojo pot nadaljeval naprej v Francijo. Tam so mu dali državljanstvo in ga vpoklicali v vojsko. Kot padalec je služil več kot dve leti po Franciji in na raznih misijah v Alžiriji. Po služenju vojske se je kot receptor zaposlil v Nici, kjer je v glavnem delal za turiste slovanskega porekla. Pove, da so ga vsi klicali Tito! Leta 1976 se je vrnil nazaj v Jugoslavijo in do leta 1996 živel in delal v Opatiji. Ima tri državljanstva. Po mami iz Rjavč Slovensko, po očetu Hrvaško in Francosko. Ko je leta 1996 umrl takratni čevljar, so ga prosili če bi lahko prišel delati v Ilirsko Bistrico. Delo je sprejel in od takrat imajo po njegovi zaslugi Bistriški čevlji daljšo življenjsko dobo.
Foto: Žiga Gorišek
Spet Snežnik tokrat ob polni luni. Kljub neobetavnemu popoldnevu, je bila noč jasna in skoraj brez oblačka. Noč ni bila premrzla edino na vrhu je pihal res močan SV veter, kar je prispevalo k zelo hitremu sestopu iz samega vrha. Na vrhu nas je ob polnem sijaju lune stalo okrog 20.
Foto: Žiga Gorišek
Časi se spreminjajo pohod pa ostaja, pa čeprav neuraden. Ta vikend in naslednji bomo kot GRS dežurali na vrhu našega prelepega Snežnika. Vikend je bil prekrasen, v soboto je sicer malo pihalo, ja pa zato bila nedelja toliko lepša. Večina ljudi je na Snežnik prišla v nedeljo, ko je bil dan žena. Za naslednji vikend se pričakuje še več ljudi, saj je bil tradicionalen pohod teden po dnevu žena.
Foto: Žiga Gorišek
Na lep sončen dan, ko misliš, da nič ne more iti narobe sta v Brani zaradi plazu umrla dva naša prijatelja. Oba AO Obalni Gregor Abram in Franko Lapajne. Frankota sicer nisem poznal preveč dobro, sem pa na vso srečo imel priložnost spoznati Gregorja, ki je bil tako vesten, zanesljiv in preudaren človek, da mi še zdaj ni jasno, kako se je lahko to zgodilo njemu. Skupaj smo preživeli nepozabne dogodivščine v Peruju, skupaj osvojili Quitaraju (6040m), Tocllaraju (6032m) in se vsakič ponovno z veseljem videli. V soboto bi se morali videti na Snežniku, ko je njihov odsek imel zimsko tehniko, a jih je usoda gnala v druge vrhove.
Iskreno sožalje družinam in vsem prijateljem!
To galerijo posvečam njim:
Foto: Žiga Gorišek + Janko Hrvatin
Dan je bil lep, po dolgem času brez vetra, tako da bi bil greh ne it na naš Snežnik. Z Jankotom smo se malo kasno odpravila ampak vseeno ujela prekrasen dan. Na vrhu smo se srečali z Kovotom in Vladotom, z skupnimi močmi smo odkidali vhodna vrata od radioamaterjev in se potem z smučmi spustili v Grčovec. Smuka je bila naravnost odlična in v bistvu edina možna varianta v danih okoliščinah. Sam vrh je zelo leden, tudi cesta ni ravno idealna, spust v Grčovec pa je poln pršiča… Idealka. Proti Sviščakom smo se vrnili čez Travne dolce, do Loma in naprej do planinskega doma. Zvečer pa pust do jutranjih ur.
Foto: Žiga Gorišek + Janko Hrvatin
Na zadnji januarski dan smo se skupinsko odpravili na našega očaka. Kljub slabemu vremenu, nas je bilo tisti dan kar nekaj na vrhu. Od tega je samo naša skupina štela 17 ljudi. Dan je bil zelo mrzel (-8°C) in zelo vetrovno. Pwštar je ta dan odprl kočo, pomagali smo mu odkidat štirno in zakurit ogenj. Po zasluženem počitku, pa je sledila odlična smuka. Sneg na vrhu je bil skoraj preveč idealen, nižje je postal mehkejši, ampak vseeno uživaški celec. Iz ceste smo se spustili do Grde drage in od tam nazaj do Sviščakov.
Končno mi je uspelo narediti izbor slik iz našega popotovanja v Španiji. Z Evo smo se odpravila na obisk do Nine Lakote, ki je bila 3 mesece v Madridu na izmenjavi. Tako smo si v prvih dneh ogledali prestolnico, ki je bila meni osebno prevelika. Gneča na vsakem koraku, ves čas si v vrsti in povsod veliko revežev. Je pa dobra lastnost, da si še v tako velikem mestu lahko najdeš svoj prostor. Tako smo ga dva dni lepo žurali po raznih Funky lokalih. Tretji dan smo se z avtobusom odpravili proti Granadi. Javni prevozi so po Španiji skoraj zastonj. Tam smo se prepustili intuiciji in tako našli zelo prijeten hostel. Samo mesto je po velikosti podobno Ljubljani in to nam je zelo ustrezalo. Vse v tem mestu je zelo sproščeno in polno skritih kotičkov, ki so nas zelo očarali. Mesto je tako zanimivo, zato ker je nastalo iz različnih kultur, ki živijo v sožitju med seboj. Zato ker nismo imeli rezervacije v hostlu so nas po dveh bivanja napodili na cesto. Idejo smo imeli, da bi najeli avto, ki je ravno tako zelo poceni v Španiji (teden 70€). Ker nismo imeli kreditne kartice, se je naš sanjski plan porušil in tako smo ostali na ulici. Ko smo tako brezskrbno postopali po mestu, smo spoznali zanimive ljudi, ki so nam ponudili prenočišče. Novo leto smo tako preživeli v krogu ljudi, ki so nam po razmišljanju zelo podobni. Prvi dan v novem letu, smo se pa premaknili na obalo do mesta Montril in naprej do mesteca Sorbenja, kjer smo prespali na plaži. Drugi dan smo se spet prepustili naključjem in smo tako prispeli do zanimive ribiške vasice Cabo de Gata, kjer nam je prijazen možakar odstopil prostor v svojem poletnem lokalu Chiri – Bus. Naslednji dan smo se peš odpravili proti nacionalnemu parku Cabo de Gata, ki nas je z svojo lepoto čisto presenetil. Hodili smo kakšnih 15km do vasice San Jose in se v hostlu po dolgem času umili. Naš naslednji cilj je bila hipijska komuna - vas Beneficio v bližini mesta Orgiva. Življenje v tej skupnosti je čisto drugačno kot ga je navajena naša koltura. Zanimivo je ko sediš v ogromnem Tipiju, pogledaš okoli sebe in vidiš ljudi iz celega sveta, ki živijo skupaj v harmoniji. Polni različnih občutkov, smo se po 3 dneh morali vrniti proti Madridu in nazaj v našo mrzlo Slovenijo.
Foto: Žiga Gorišek
V zadnjem času se reševalne akcije v naših krajih kar pogosto dogajajo. Včeraj je tako okrog 12.30 ure, planinec zdrsnil v brezno na vrhu Snežnika. Nesrečno je padel skozi manjšo odprtino (dimnik jame), do dna brezna 22m globoko. Na srečo je bila v bližini zdravnica in kar nekaj članov GRS. Pri reševanju je sodelovalo tudi veliko število planincev, ki so pomagali pri vleki in transportu ponesrečenca. Do prihoda helikopterja je ponesrečenec počival v planinskem domu.
Na poti iz Ljubljane smo se ustavili pri gradu Kalec, kjer smo si ogledali zanimiv pojav. Ob močnem deževju se tam pojavijo, podobno kot geziri, izbruhi podtalnice. Ogledali smo si tudi jezero zraven vasi Šembije. Drugi dan smo se pa odpravili na naš preljubi Snežnik. Isti dan smo praznovali tudi 79. rojstni dan naše mame Save.
Foto: Žiga Gorišek
Vreme nam že več tednov nagaja, dežuje skoraj vsak dan in vsega imamo že poln kufer. Velike količine vode je čutiti tudi pri našem kraškem izviru Sušec, ki že dolgo ni bi tako lep in tako ogromen. Na poti do slapa, pa se je zaradi razmočene zemlje zrušilo drevo, ki zdaj leži zrušeno čez pot. Še dobro, da ni bil kdo poškodovan.
Foto: Žiga Gorišek
Na vrhu Snežnika -5, vendar orkanski veter in na severni strani, ko se vračam nazaj, čisto pomrznem. Zame je bila to prva smuka to sezono in bila je kar solidna. Sneg je suh in zbit od vetra, le ruševje še ni čisto prekrito. Še malo pa bo.
V soboto zjutraj sva se z Kekcom odpravila na prvo turno smuko v tej sezoni. Naš cilj je bil kjub slabi napovedi in veliki nevarnosti snežnih plazov (4.) Viševnik nad Pokljuko. V Bistrci in v Ljubljani je deževalo, ko sva prišla do Radovljice, se je nebo kar razprlo in tako sva imela kar nekaj uric prijetnega sonca. V hribih je že prava zimska pravljica, vse je belo in nedotaknjeno. Bele strmine je napadlo kar nekaj nadobudnežev in prav vsi smo uživaško urezali svojo sled pri spustu nazaj na Pokljuko. Večer smo preživeli na vsakoletnem Rašiškem sprejemu na Rašici. Sprejetih je bilo kar nekaj mlajših in starejših pripravnikov, ter nov alpinist Jernej Lukša. Žur pa se je seveda zavlekel do jutranjih ur.
Foto: Žiga Gorišek
sreda, 26.11.08
Himalaja stari, bi rekel Klemen. Torej zelo mrzel, vetroven in sončen Snežnik, tik pred koledarsko zimo. Z Raskotom sva gazila na vrh in čez Mali Snežnik v Grdo Drago. Dan je bil prelep, da bi ga zamudila!
Se je slišalo, da so nove smeri v Medveji in že smo tam. Prelep dan začinjen z burjo, pričnemo v zavetju prvega sektorja, lažje smeri, kratke in primerne za začetnike. Kmalu se naveličamo in se, eni z avtom, drugi skozi šikaro, prebijemo do prekrasnega ostenja nad Medvejo. Smeri so za večino pretežke, vendar vsi uživamo prekrasen dan.
V nedeljo pa v Dvigrad, Bistrčani in novi prijatelji z AO Rašice. Res prelep, s soncem ožarjen konec tedna, tu čez Čičarijo.
Kot vsako leto, smo se tudi to odpravili v nam priljubljeno Paklenico. Kljub slabi napovedi, se nas je tam zbralo okrog 25 simpatizerjev in članov AO Rašice. Vreme je bilo zelo ugodno, saj smo lahko plezali čisto vsak dan. Najlepši je bil zadnji dan, ki smo ga zaključili s kopanjem in večerjo pri Dinkotu.
I. skupna tura alpinistične šole AO Rašica 2008-09
Letos sem vodja alpinistične šole AO Rašica 2008-09, Bistrčan in tu je že prva galerija skupnih tur.
Torej čez Brinovo glavo na Šplevto 2272 m in na bivak II.. Sestop pa po enem najdaljših melišč, kar sem jih prešprintal. Iztok Rutar, se je kot vodja ture, tudi tokrat izkazal in nas popeljal v lepem vremenu, v prelep svet. Novi tečajci so se kar izkazali.
Na podbudo vzdojiteljic otroškega vrtca Antona Žnidaršiča iz IL.Bistrice,smo z našimi otroci dne 4.10.2008 odpravili v naravo in sicer Na Milanje-Volovjo reber.V prekrasnem dnevu smo doživeli res prelep dan poln smeha ,igre,ljubezni v občudovanja vredni pokrajini ,katero so več kot opazli tudi otroci! Želimo si lahko samo,da bodo tudi njihovi otroci uživali v tej še neokrnjeni lepoti!EN velik HVALA Vzgojiteljicam!!!
Tokrat malo manj plezanja in več jesenskih prizorov. V petek smo našo običajno pot Lj. – Bistrc, podaljšali mimo Cerkniškega jezera do Lukijeve vikendice v vasi Goričica.. Potem čez javornike do Mašuna, mimo Grde drage do obvezne postaje na Sviščakih. Drugi dan smo po dolgem času obiskali Rovinj, se odlično imeli in se celo kopali v morju.
Foto: ŽigaGo (3 fotke Alma in Eva)
Iz sobote na nedeljo sva se z Tomažem po dolgem času odpravila v naš prelep gozd. Ker že dolgo časa nismo bili izza Snežnika, sva šla z avtom prvo v V.Padežnico, potem Grčovec, prespala v Sežanju in naslednji dan raziskovala pragozd v Ždroclah. Med živalskimi sledmi in medvedjimi iztrebki, sva končno našla nam zastavljeno vrtačo, vmes videla lisico, čredo gamsov… Preživela sva in turo zaključila v Kambrcah na odličnem golažu.
Foto:ŽigaGo
Ta galerija ni hribovska, ni prepadnih stečin in padajočega kamenja, vendar je podvig, Šibenik-Piran, z malo L5ko (Maištral), dejanje vredno občudovanja. Ta galerija je bolj za psiho!
Maištral, L5, z vodno linijo 5 m, torej celotna dolžina cca 6 m, je jadranska jadrnica, narejena po kalupu Pasare. Kljub majhnosti je izredno prilagojena posebnostim Jadranskega morja. Na njenem krovu je uživala ekipa, skupaj stara 218 let!!! Kapitan Mirko Bogič, 92 let, gibčna Savina, najina skrbnica, 80let, no in jast, mladinc, dečko od prove, haha.
Volja do življenja in skromnost v tej božji raboti, je recept za bogato življene. Celo potovanje mi je v glavi rojilo vprašanje, torej če napredek, pomeni napredovati, zakaj je pri tem mišljena samo naša materijalna plat, zakaj pozabljamo na našo osebno rast in ne povežemo svetova?
V soboto se je zgodil prvi Bistriški festival - na vrtu Sokolskega doma: DIEGO, AJZAK JOŠKI, GUNYUSS, KVATRORITI, BWOSE NWGE, EQUINOXSES, OBROČ, THE RED AXES, JAZZ BAND. Zaradi dežja, smo bili primorani prestaviti koncertno dogajanje v naš preljubi klub - MKNŽ. Ljudi je bilo veliko – fešta pa še večja.
Foto:Žiga Gorišek
Skalaška z Ladjo, V+, 1000 m, čez severno triglavsko steno. Kar dolga skalna smer, za vplezavanje po zimski izkušnji v Peruju. No po prvih raztežajih sva se privadila na krušljiv svet in uživala prelesti naše velikanke.
Odpravi obalnega AOja v Peru, sva se pridružila tudi dva Goriška z AO Rašica, drugače smo pa Bistrčani prevladovali v odpravi! Seveda omenimo tudi našega prijatelja z obale, Gregorja Abrama. Potovanje je bilo sanjsko in vtisi še vedno razburjajo glave. Resnično nismo imeli niti enega problema in bili v skromnosti do snežnih piramid dokaj uspešni. Za kak 6000čak in še kako smer, pa kak teden prekratki. Torej še enkrat : Quitaraju 6036 m, direkt po grebenu in na Tocllaraju 6034 m, Face Direct.
Foto: Žiga Gorišek
V soboto se je zgodil ekološki spust po naši reki Reki. Sodelovalo je skoraj 40. ljudi, od tega jih je bilo 5 iz okolice Ljubljane. Štartali smo izpred bivše gostilne Lovec, mimo Lesonita, Topolca in vse naprej do Špilarjeve hiše v Bitnji. Na cilju smo krstili tiste, ki še niso bili na spustu, sledila je pojedina in žurka do ranega jutra.
Foto: Frane Dovgan, Tomaž Šajn
Odhod v Peru čez dva tedna, od osmih udeležencev, šest Bistrčanou je pravi razlog za pošteno slovo. Ta vikend smo se poveselili v Črnem dolu in nekateri prekolesarili na žurko naokrog Snežnika. Bistrca-Sviščaki-Grčouc-Sežanje-Mezelišče-Čaša-Kambrce-Črni dul in drugi dan čez Volovjo Reber v nove delavne zmage!
Torej v okviru odprave Obalnega AOja gremo v Peru, Cordillera Blanca, Huaraz, kjer sem sam že bil pred dvemi leti z Rašiškim alpinističnim odsekom, vendar je tokratna odprava popolnoma Primorska:
Člani odprave:
Ličko Ao Obalni-Bistrc
Benč Ao Obalni-Bistrc
Mijo Ao Obalni-Bistrc
Međik - čarobni Ao Obalni-Bistrc
Singer Ao Obalni-Koper
Mamut Ao Obalni-Koper
Marko - fotr Ao Rašica-Bistrc
Žiga Ao Rašica-Bistrc
Umazani, vendar srečni in daleč od turistično-plezalne gužve. Peko pridemo drugič!
Dabarski kukovi, Došen duliba 2008
Ej, lepo in divje, folka pa še manj kot ponavadi. Očitno pomanjkanje vode in nezmožnost vsakodnevnega tuširanja pobira svoj davek. Da se le ne bi kdo našel in poskrbel za komoditeto, potem adijo lepi večeri ob ognju in prelepi sprehodi do smerk. Torej brez pretiravanja, prva liga, gostoljubni Mile, oskrbnik planinskega doma, vsakoletni zagrebški planinci, voda kapaljka, prevetreni kukovi, fina družba, dokaj znosni tečajci .... . To je tapravo za nas nižji-srednji ali višji-nižji sloj. V Paklo pa kdaj drugič, če spet ne zavijemo prej v levo pred Karlobagom.
Prazniku na čast (dan boja proti okupatorju) smo ob 2.30h zjutraj štartali iz Il. Bistrice in se odpravili v dolino Vrat. Naš cilj je bil vzpon čez Slovensko smer (IV/2) v zimskih razmerah. Ker sva bila hitra, sva se z Kekcem odpravila še na vrh Triglava. Šla sva čez Millerjev kamin in potem desno čez »Veseli tobogan«. Na vrhu je toliko snega, da iz snega gleda samo zastavica Aljaževega stolpa. Sestopila sva po normalki do srednjega vrha in potem zavila nazaj proti Millerjevemu kaminu. Na Kredarici smo vzpon proslavili s pivom in od smučali čez Cmir nazaj proti avtom.
Smrt fažizmu - Svoboda narodu!
Udeleženci: Marko, Kekec, Simon, Jest
Foto:Žiga Gorišek
Ta vikend smo imeli ledeniško skupno turo na Romariswandkopfe 3511m. Gora se nahaja na grebenu Velikega kleka (Grossglocknerja 3.797 m). Avte smo pustili na Lucknerhuette in z smučmi nadaljevali vzpon proti koči Stuedlhuette. Pot nas je vodila pod vznožje Velikega kleka, čez ledenik Teischnitskees, do sedla kjer smo se zaradi megle in naletavanja rahlega srena, vrnili nazaj proti izhodišču. Naši vrli tečajniki so izmerili najvišjo višino 3330m. Turo sta vodila Marko in Stanič, vseh skupaj nas je bilo 14 + Tina in Buh, ki sta osvojila mali Grossglockner. Skoraj večina nas je smučala, sneg na vrhu je bil idealen, spodnji del pa južen.
Turo smo zaključili po grajsko v Radovljici.
Foto: Žiga Gorišek
Mladinska smer v Storžiču, III/2-3, M, 600m, 75o, UIAA 4+. Z Andražem sva se v soboto podala v snežno avanturo. Smer je kar pokonci, prava diretisima. Sneg je bil bolj tako, vendar sva naletela tudi na nekaj ledu in trd sneg, kjer cepin najde svoje mesto. Res lepa tura s spustom z vrha skozi Peto žrelo, III+/S4-, 600m. Na vrhu kar spodobne razmere, le zadnji del grape je bil trd in razbrazdan od plazov.
Filmček je na:
V soboto, 5. aprila je na Tacenski umetni progi na Savi potekalo tekmovanje
za Evropski pokal in Državno prvenstvo v raftingu v organizaciji
ilirskobistriškega Rafting kluba Mrzla uoda. Tekmovanja se je udeležilo 21
ekip moških in ženskih ekip iz šestih držav (Slovenija, Hrvaška, Madžarska,
Slovaška, Češka in Nemčija), ki so se pomerile v slalomu in sprintu, ki so
mu sledile tekme na izpadanje. Med drugimi so se s Tacenskimi brzicami
spopadli tudi svetovni prvaki v slalomu iz Nemčije. V državnem prvenstvu so
dvakrat zmagali aktualni državni prvaki Gimpex Straža, ki so zmagali tudi
skupnem seštevku točkovanja evropske tekme.
Rezultati so na voljo na spletni strani:
http://www.mrzlauoda.com/tacen2008/results.html
Končno smo z Rašičani dobili vreme za tradicijonalno srečanje na Kambrcah, tokrat že tretje. Prva skupina je smučala južno flanko Snežnika že v soboto, vsi skupaj pa smo se s Kambrc, mimo Pekla povzpeli na vrh in smučali v Veliko kolobarnico. Srečanje se je v nedeljo končalo in že smo morali reševati nesrečnega domačina, ki je omahnil v 70 m globoko brezno na poti z malega Snežnika. Lep vikend z bridkim koncem.
Kratke praznike smo navkljub razmeram, preživeli aktivno. Kdo bi si v soboto, ko smo šli skozi Rupo in je snežilo mislil, da bomo dan v Dvigradu, preživeli na soncu. Ali pa v ponedeljek, ko smo vozili za plugom na Sviščake, da ta dan, kljub sneženju, pridemo na vrh Snežnika in celo smučamo v dolino. Ej, smo pa srečkoti!
Kljub temu se na ta konec tedna, neglede na vreme, poda na Snežnik še dosti nostalgikov. Tokrat je bilo najbolj množično in veselo v nadeljo, ko nas že tradicijonalno obiščejo sosedi z Istre in Kvarnerja. Pohod na Snežnik še vedno obstaja, le malo drugače.
V Veliko Kolobarnico!
Ena lepših vrtač pri nas. Že med potjo na vrh Snežnika so naju z Žigom planinci debelo gledali, kam se podajava s snežnimi plovili, saj je odjuga pobrala sneg z j-z pobočij Snežnika. Seveda le malo kdo ve, da je na severu flanka za prste polizat, problem je le ta, da se je potrebno vračati nazaj in se večino dneva smuči le nosi. Pa vendar za pravega primorca je vsak zavoj zlata vreden in tudi svet na severu je sanjsko sladek.
Sobota, Jezersko in Ledinska slapova. Kot že rečeno, sva z Žigom zaradi močne odjuge po prvem raztežaju obrnila in nisva obžalovala, saj je kasneje letelo iz vseh strani.
Izkušnja z Jezerskega nas je v nedeljo odvrnila od ljubih nam Alp in uživaške smuke, pa smo se podali na jug, v soseščino, kjer ni snega in padajočega ledu. Kamenjak nad Reko, Grobničkim poljem, trening plac RAK Rijeka, lepo plezališče z večraztežajnimi smermi, radijatorji in platami kot v Pakli. Kako že, hvali more, drž se kraja, ali gora ni nora, ... !!!
Lepa družba Bistrčanov in prijatelj s štajerske, smo se podali v grapo med Veliko Babo in Ledinskim Vrhom, ( III/II, 70°/40°-60°, 700m ). Osvojili smo še Ledinski Vrh 2108 m in smučali z njega. Na kraju ture smo na Jezerskem ob pivu srečali še kopico članov Obalnega AOja in praznovali rojstni dan Andraža L., tečajnika AO Rašica, pridruženega Matičarja in še malo Bistrčana. Vikend smo končali na Snežniku in se po ledeni podlagi spustili v Veliko Kolobarnico. Smuka je bila kar solidna, vendar zaradi res trde podlage velja previdnost.
zadevo sta pofotkala Frane&Andraž
Rafting klub Mrzla uoda 5. aprila letos organizira tekmo za državno prvenstvo, europski rafting pokal in regionalno ligo na najlepši progi v Sloveniji, na umetnih Tacenskih brzicah.
Pasti prve brzice in drugih, kot je na primer znameniti Moby Dick, bodo spoznavala najboljša moštva iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Bosne, pričakujemo pa tudi tekmovalce iz Italije, Avstrije, Češke, Slovaške, mogoče pa nas preseneti še kakšno moštvo iz drugi držav.
Vabimo vse, da si ogledate tekmo, zagotovo vam ne bo žal.
Foto: Žiga Gorišek
Petek, orkanska burja, poledenela podlaga, družba skoraj cela in prečudovit razgled na Kvarner. Bili smo tudi v soboto, ko veter ni popustil, ko razgleda ni bilo in smo v oblaku iskali primerne smučine. Res pester vikend se je začel na Snežniku s kančkom kulture in končal v bolj plezalnem slogu na Jezerskem.
Ta vikend smo bili vsi zelo aktivni. Eni so šli večkrat na Snežnik, plezali smo v Črnem kalu, vikend pa smo zaključili z zelo lepo turo na Jezerskem. Marko, Matko in jest – Žiga smo se odpravili v Teranovo grapo 350 m, 80°/50°-70° in ker smo bili zelo hitri, sva se z Matkotom odpravila še v Sinji slap 150m, II, WI 3, 80°/60°-70°. Plezarija je bila odlična, razmere so idealne, ekipa pa ta prava.
Foto:Žiga Gorišek
V soboto smo se kljub dežju, ki je padal v Bistrici odpravili iz Sviščakov proti Peklu. Odkrivat smo šli jamo po imenu Gamsov pekel. Je na višini 1350m, globoka pa je 45m. Sama grapa, po kateri smo se spustili je dolga 60m.
Druga, ki smo jo splezali pa približno 70m.
Po vsakem trdem delu, sledi temu primerna zabava in tako smo večer končali na pustnem rajanju v MKNŽ-ju. Drugi dan, pa smo si šli na Plac ogledat sprevod pustnih maškar.
Ekipa v jami: Tomaž, Međik, Domen in Žiga.
Foto: Žiga Gorišek, pustovanje v MKNŽ-ju Nina Rolih.
V soboto smo napadli severno stran Storžiča (2132m). Naš cilj je bila Kramarjeva grapa (ΙΙΙ / 600m), smer je bila kar dobro narejena. V spodnjem delu je bil sneg predelan in idealen za plezanje, višje pa je bil malo kložast. Na vrhu nas je pričakalo sonce in prelep ragled proti našemu Snežniku. Sestopili smo čez Peto žrelo (40° / 300m), eni peš, jaz pa z bordom. Smuka je bila odlična, mehek sneg na vrhu, nižje pa malo več ledu.
Udeleženci: Mijo, Frane, Međik, Jaka, Sonja, Borut, Žiga in dva Ljubljančana.
Foto: Žiga Gorišek - zadnje štiri posnetke pa Međik
Ker smo naveličani "mogle" v dolini, smo se na pobudo Šveda odpravili na Snežnik ob polni luni. Prva ekipa je šla že pred nami, Međik, Tomaž in jest - Žiga pa smo štartali ob 22. uri iz Sviščakov. Na vrhu smo bili okoli polnoči. Na Snežniku nas je bilo skoraj trideset, od tega nas je prespalo samo 9.
Oskrbnika sta nas razvajala iz vseh strani, hrana je odlična, vzdušje pa še boljše.
Sicer to toplo vreme ledno pravljico v Mlačci, že močno načenja, samo za prave ledne frikote ni ovir. Po dolgem času smo se spet družili bivši naè. Blaž, Nina in bistrčani Tomaž, Žiga in Marko.
Na dan samostojnosti še zadnjič letos napademo nam dragi Snežnik. Vreme je v teh zadnjih dneh prekrasno. Na Snežnku pa toliko ljudi, da se je pogreznil za par metrov.
Na AO RAŠICA smo imeli skupno turo. Naš cilj je bil Ledinski vrh, ker pa je svežega snega preveč, smo prišli samo do Kranjske koče na Ledinah. Primorci smo celo smučali čez Žrelo, smuka je bila za prvič odlična. Trpela je edino oprema, saj sva z Markotom oba totalno uničila opremo.
Ob 30-letnici obstoja Alpinističnega odseka pri PD Rašica, smo se na Alpinističnem odseku odločili organizirati odpravo. Glede na sestavo udeležencev smo za cilj odprave izbrali Kavkaz, ki s svojimi vrhovi sega tja do 5600 metrov nad morjem. Odpravo smo pričeli 8. julija v področju Bezengi, ki (Darja,Darinka, Nevenka, Mojca, Tadej in Andrej). Novoprišla pod Lyalverjem je osvojila vrh (4355 m) do Gestole zaradi slabih razmer ni šlo. 21. avgusta smo se Jernej, Žiga, Peter, Miha in Blaž vrnili v bazo, Nina in Mojca pa sta se napotili izpod Ljaverja še na Avstrijski bivak. Ostali so počakali pod Lyalverjem še en dan. 22. avgusta se je skupina izpod Ljaverja vrnila v bazo, Nina in Mojca pa sta prek SZ flanke priplezali na Selly (4329 m). Naslednji dan sta se vrnili v bazo. 24. avgusta se je cela skupina odpeljala v dolino Baksan, pod Elbrus. 26. avgusta smo vsi odrinili do sodčkov (3900 m), kjer smo prespali. 27. avgusta smo vsi člani odprave osvojili vrh (tudi Uka) in še isti dan sestopili v dolino.
Končno smo dočakali prvi pravi sneg na Snežniku. Vreme je bilo bolj kislo, ves čas je snežilo in na vrhu zelo močno pihalo. Na koncu dneva, pa smo bili nagrajeni s prelepo svetlobo. Poglejte si sami!
Na alpinističnem odsku Rašica imamo tradicijo, da se dobimo prvi vikend v decembru, v koči našega planinskega društva na Rašici. Tam imamo občni zbor, ter glavni dogodek, ki je sprejem tečajnikov, starejših pripravnikov in seveda ALPINISTOV. Bistrc je dobila dva nova mlajša pripravnika: DOMEN SMRDEL, TOMAŽ KALUŽA
in novega alpinista MARKO GORIŠEK. Sprejeti so bili še 3 alpinisti (JANEZ TONI, GAŠPER RAK, DAVID DEBELJAK), 9 starejših pripravnikov in še 14 mlajših pripravnikov. Drugi dan po sprejemu, smo si šli hladit glavo v Novokrajsko jamo.
Frikanja nam ni zadosti, zato se podamo že drugič v 14. dneh v Limski kanal. Tam spimo v odprti jami, ki nam nudi zavetje pred dežjem, vetrom in mrazom. Ob ognju se hitro vrneš v tiste čase, ko so ljudje živeli v jamah. In ne boste verjeli, sploh jim ni bilo slabo :)
Stara zgodba z vremenom, vendar smo imeli srečo. 3 dni lepe plezarije v lepem vremenu. Zbrana družba naredi svoje in prvi gibi v steni so bolj tako, tako. Napolnili smo kamp in ob razgrajanju tudi nekaj zlezli. Zame je bila to bolj tečaniška praksa, saj sem se z novinci tudi sam čudil, da kako je to lepo in težko. Fantje in dekleta so prave face .., ima nade, samo jih je potrebno bolj trdo prijeti!
Zaradi slabega vremena na Hrvaškem, smo ostali doma še en dan. Da nam dan ne bi šel v nič, smo za helloween odšli na reko Reko. Temperatura vode je bila za tako obdobje še sprejemljiva, vreme idealno, družba pa še bolj.
Ker se bljiža zima ledu pa še ni, sva se z Međikom odpravila na drugo stran Snežnika v Ledeno jamo. Jama ima zelo veličasten vhod, najlepši je spodnji del, do katerega je potrebno opraviti spust ob vrvi. Ledeni del jame meri pribljižno 30m v višino.
Zvečer smo šli še na žurko v Špilarjevo bajto, drugi dan na Snežnik in s tem zaključili prelep vikend.
Da vikend zaradi slabega vremena ne bi bil vržen stran, smo se v soboto odpravili v Vransko drago. Dopoldne je bilo toplo, proti koncu dneva pa zmeraj bolj mrzlo. Vrhunec dneva je bil, ko nas je sneg in burja pregnala na pivo v Vranje. Drugi dan pa smo šli kljub mrazu, snegu in orkanski burji pod Kozlek na fuzbal in potem še na vrh Kozleka.
Prijateljica Tanja je obiskala Đimija v Islandiji in posnela prelepe fotke. Torej še enkrat lepe pozdrave v te daljne mračne kraje Đimiju in Vaskoti, po domače Cagarji!
Glede na vremensko napoved, smo se odpravili v gozdove južno od Snežnika. Bilo malo burje, vendar sta bili obe lokaciji v zavetju in kljub oblačnosti nad Risnjakom, nas je med plezanjem božalo sonce. Prelepe gozdove okoli Risnjaka in Snježnika, smo predčasno zapustili, razlog 70 planincev iz Zagreba v koči s 40mi ležišči, in se odpravili v naš hlevček nad Vranjsko drago. Večer ob ognju, pečen kostanj, topla plezarija in čestitke Reški alpinistki, Vedrani Simičević, za osvojeno Trkizno boginjo, ma kaj češ več!
ps.še pozdrav kolegom iz Pule
Letos smo se Bistrški hribovci zaobljubili, da spležemo Brinškov kamin v Planjavi. Bistrčan Bogumil Brinšek, Drenovec, jamar, fotograf, smučar, Bistrški in Ljubljanski Sokol, skratka omembe vreden človek, rojen 10. 08. 1884 in padel v moriji I. svetovne vojne 14. 09. 1914. Drenovci so našli ime, ko je nekoč po neki zahtevni turi pribil: " Smo pa kot iz drena!" Nekoč, v severnem ostenju Planjave - Briškov kamin. Po tem kaminu, do tedaj še ne preplezanem, je Brinšek po bližnjici dohitel in presenetil svoje hribovske tovariše, ki so mu ušli, ko je sam imel opravka s fotografijo. Drugače pa gre legenda, da naj bi že Bos to prepelzal! Vzpon sva posvetila tudi 100 letnici PD Snežnik. Plezala sva Mijo V., AO Obalni in Marko G. AO Rašica.
4 km stene po dolžini, kljub temu, da se smer spleže v enem dnevu, sva si z J. Tonijem omislila bivak in se dva dni ubadala s krušljivimi prečnicami in iskanju pravih prehodov.
Planiran bivak direkt pod Čopom, pivo, prjatu in večnost v vse smeri neba. Zadeva sploh ni enostavna, eno samo veliko šodrasto soliranje. Prvi dve uri ugrevaš živče, eno uro si psihično stabilen, potem pa gre ... . Torej z Janezom sva naredila nekaj, kar sanja slehernik. Bravo MI2!
Kot že rečeno, Dabarski Kukovi-Pag-Šibenik. Res družabno poletje polno dogodivščin, sem celo nekaj splezal. Spremenljivo vreme je izdatno vplivalo na dinamiko dopustovanja, bilo je vsega. Izkusili smo celo, kako izgleda nevihta od blizu in se s Franetom, z malo jadrnico, za las izognila resničnim težavam. Ali pa poizkušal vpeti vrv v komplet, kateri je plapolal v burji. Še!
Kot vsako leto, sem tudi to poletje pomagal našemu najstarejšemu jadralskemu paru. Moja nona ima 78 let, Mirko pa 91 let. Mirko je po rodu šibenčan tako, da se vsako poletje odpravi na plovbo do Šibenika.
Jadernico L5 je Mirko naredil sam pred pribljižno 30 leti. Dolga je 6m in je sigurno najmanjše plovilo za več dnevno potovanje na relaciji Piran - Šibenik.
Ta pohod je bil že tretji in zagotovo bo naslednji v znamenju zmage nad veternimi mlini. Na pohodu nas je bilo pribljižno 160, od tega nas je bila mogoče četrtina lokalcev. Razdeljen je bil v dve skupini, prva malo bolj pridna skupina je šla na volovjo reber že ob 7 uri zjutraj. Imeli so celo priložnost srečanja s planinskim orlom. Druga skupina pa je začela pohod ob 10 uri ispred Trnovske bajte, do vrh zoba, kjer smo se srečali s prvo skupino. Temu je sledilo krajše predavanje o pticah, zvereh, metuljih, cvetlicah...
Vaja je bila namenjena vsem aktivnim članom in pripravnikom GRZS postaje Ljubljana, seveda tudi nam, sekciji Il. Bistrica, da obnovimo in dopolnimo znanje in delo s helikopterjem. No eni smo bili prvič. Vaja je bila zanimiva in poleti so minili kot bi mignil. Vsekakor zelo poučno.
Že skoraj tradicjonalno smo se zbrali v bivših Španskih borcih in si ogledali predavnje 82x4000. Miha se je tudi letos zelo potrudil in nam skozi video&dia projekcijo prikazal njegov podvig. Po predavanju pa je sledil after do jutranjih ur.
Ob letečih Rašičanih, se je zbralo tudi nekaj nas Bistrčanov. Snežnikarji dojemamo naš Snežnik kot kraj, ali začetek tega prekrasnega Dinarida, ki se vleče nekam tja dol vzdolž morja. Tako nam je ta svet Dulib še kako domač. No preživeli smo en res divji teden, končno spoznali domačine Došen Dulibe, se spoprijateljili in imel sem celo čast kramljati z lastnico travnika, na katerem smo na črno vedrili. Ma se vrnemo in to še letos.
Nismo mogli, da ne bi šli!
Ker pravijo, da se približuje globalna otoplitev, sva se z Lukijem odločila, da sedaj še ni čas za skalo, ampak teptanje snežne odeje do zadnjega, do nje bridkega konca. V epopeji se nama je pridružil še naš Kekec. Fantina je samo gledal in se čudil, kot se za tečajnika spodobi.
Dan je bil dolg za dva, kljub temu, da se je vse malo vleklo, je bil kot naročen. Dobra družba, Tadejev pedagoški pristop in sneg vse naokrog. Kam lepše? Smuke je bilo dovolj, le na koncu smo malo plužili po gnilcu. Še!
Pohod po Volovji Rebri v organizaciji Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) in Mountain Wilderness Slovenije (MWS), je uspel, imeli smo lepo vreme in se tudi nekaj naučili. Nekaj zanesenjakov se nas je odpravilo na Milanjo iz Bistrce. Šli smo skozi Sušec na Gradino in čez Ahec na Sela in si tako v živo ogledali kam se steka voda z Gur.
Že tradicjonalno Rašiško srečanje na kambrcah.
Iz Sviščakov do Kambrc smo smuči kar nosili, ker je bila cesta kopna. Vendar smo potem cel naslednji dan capljali po snegu. Končno so Rašičani videli Snežnik, saj je bila vidljivost zadovoljiva, malce južen sneg, vendar lepa smuka v Veliko kolobarnico. Žurka, pa kot žurka, samo pečica nas je malo zafrkavala.
Planica - Jalovec in smučanje skozi Ozebnik.
Ker letos ni neke zime, smo se odločili za staro lokacijo, Jalovčev Ozebnik. Tokrat se vreme ni skisalo in smo se povzpeli tudi na sam vrh Jalovca. Dobra smuka in dosti višinskih metrov.
Primorski teden
Imeli smo veliko želja, pa vreme ni dalo. Odjuga, odjuga, pravi Blaž, da pride z morja. No tako smo čakali, se kopali, povzpeli na Svinjaka, nekaj končno splezali in se imeli.
Naredili smo dva zimska(?) vzpona, Delavsko grapo v Bavškem Grintavcu, III+/2, 800 m in Beli Žleb v Jerebici, IV/2--3, 600m
... dobra smuka in presenetljivo dobra vidljivost, kljub oblačnemu vremenu. Toplo vreme in dež sta napravila svoje in površina je prepredena z odtočnimi kanali. Na severni strani pa trda podlaga in smuka kot se šika.
Snežnik je dokaj zalit in kljub temu, da je bila severna za polizat, smo se odločili za spust po južni. Tudi ta vikend je bil naš očak dodobra obiskan. Sedaj, ko ima tudi Frane fotoaparat je pokritost naših terenov boljša.
Ekipa se je zbrala in šla "grdemu dne nasproti". Ko pa pridemo na vrh, se začne jasniti, pokaže se morje, severna je zalita... Ni druge kot, da jo gremo presmučat!
Medvedov vikend III
Zasedba se rahlo spreminja, a tradicija ostaja.
Od Snežnika do Triglava, od same martre boli glava!
No ni bilo tako hudo, res lep vikend in slava, čast, našemu Medvedu. Benjamin Medved, naš soplezalec, je praznoval rojstni dan.
Ena in pol naveza iz Bistrce in kolegi iz matičnega AOja Račica, smo izkoristili visoke temperature za ta letni čas in se podali v steno planjave, eni v Humar / Škarja, 270 m, V- / IV, midva z Žigom pa v Sobotno smer, bila je seveda sobota, he, he, 210m V+ / IV.
Na Tursko goro, 2251 m, smo se podali iz Logarske doline, čez Okrešelj in skozi Turski žleb. Zbralo se nas je kar veliko število Rašičanov in dogodivščina je sledila. Smučanje skozi Turski žleb, III- / 400 m. Na vrhu je bila podlaga trda in je bila smuka kar dobra glede na razmere, nižje pa škorja in seveda bolj klavrno smučanje.
Jalovec po Jalovcu, bi se lahko reklo. Torej prejšnjo sezono smo končali v Ozebniku in tam tudi letošnjo začeli. Če ne bi bili tako leni bi dali pol ure prej smučke dol in bi ostale cele.
Vsekakor glede na razmere, je bila smuka zadovoljiva.
Ko je vreme bolj kislo je čas za nabiranje kondicije. Tako smo se odpravili na pot dolgo nekje med 30 in 35 km, čez bližnje vrhove iz Bistrce do Snežnika in nazaj na Sviščake, kjer so nas čakali prijatelji in prevoz.
Mednarodni dan gora smo obeležili kar na naši gori. Vrh Snežnika nam je kot ponavadi postregel s pravimi zimskimi razmerami ali kot bi Klemen rekel, Himalaja stari.
Imeli smo redni društveni izlet DOPPS, kakršne imamo okvirno enkrat na mesec. Namenjeni so predstavitvi najzanimivejših lokacij za ptice v Sloveniji. Izleti so odprti tudi za nečlane. Tokrat se nas je zbralo 20 udeležencev, kar je lepo število, glede na zelo slabo vremensko napoved, ki je obetala dež.
Na koncu smo imeli zelo prijeten izlet. Vremenske razmere so bile zelo posebne. Na volovji rebri je bila močna megla, tako da se niti do vrha merilnih (srednjih) stolpov ni videlo. Rahlo rositi je začelo šele proti koncu izleta, tako da nas vreme ni preveč motilo.
Za udeležence je bilo zanimivo, da smo bili prisotni strokovnjaki z različnih področij, ki je vsak osvetlil en del zgodbe. Jaz sem povedal o problemih, ki jih VE pomenijo za ptice; o izvirnih grehih Ministrstva za okolje in prostor, ki so pripeljali primer v to kontraproduktivno fazo; o upravnih postopkih… Biolog Slavko Polak nam je predstavil izjemno pestrost živalstva in rastlinstva območja. Geograf Gregor Kovačič je predstavil problematiko varstva pitnih voda in groženj, ki jih prinaša postavitev VE na VR.
Ta avtomobil, sicer cel ves potolčen, nas je popeljal v minulih letih, na res veliko prelepih krajev. Zvesto nam je služil in nikoli (no skoraj nikoli) zatajil. Ta teden smo se od njega poslovili na Domžalskem odpadu. Naj se galerijo spomnimo na skupne trenutke.
Končno smo dočakali dan in preplezali - solirali Slovensko smer v mogočni severni steni Triglava. V 800 metrih, težavnosti II-III, smo v iskanju prehodov, neizmerno uživali. Še nekaj let nazaj smo iskali junaka, ki bi nas peljal čez to ogromno steno, vendar danes, po nekaj letih "drila" v alpinističnih odsekih, zadevo zmoremo Bistrčani sami. Malo samohvale ne škodi in smer je res lepa.
Peščica članov alpinistične šole AO Rašice, letnik 2003/4 smo obujali spomine na minula tri leta. Kar se tiče alpinizma, smo Bistrčani vedno bolj povezani s tem odsekom in tudi Rašičani radi pridejo v naše kreje. Minula tri leta sem pod okriljem klenih mladcev iz rašiškega ferajna prehodil, presmučal in preplezal marsikateri hrib v naših in sosednjih alpah. Kot zaklet Bistrčan moram priznati, da se med Rašičani počutim kot doma.
Na jesensko nedeljo smo se odpravili raziskovat greben nad Kambrcami. K že ovohanim stenam smo dodali še dva sektorja. Skala je še "kosmata", vednar smo si že v začetku omislili kar nekaj smeri. Čeprav skala izgleda zelo razčlenjeno, je plezarija kar težka. Dolžine smeri, katere smo preplezali, ocenjujemo od cca 22 - 35 m dolžine in težave: 5a, 5b, 6a+. Se še vrnemo.
Pristop s Predela in spust z Jerebice po Alijevi zajedi. Še dobro, da imam prijatelje, ki so tako dobri plezalci in še bolj dobri prijatelji, da me sploh vzamejo s seboj. Torej naveza Tolstega Svizca, zopet v akciji.
V Kamniških alpah je Bistrška plezarija dobila malade! Dva novopečena hribovca, Frane in Mijo, sta zlezla eno lepo klasiko, Južni raz Skute in dokazala, da što se mora, nije toliko teško. Prihaja čas, ko si bomo tudi mi, Bistrčani omislili knjigo vzponov. Bravo!
Ker je vsega dobrega enkrat konec, sem moral v službo, saj je za vse te odprave potreben tudi kakšen dinar. Tako me je službena pot odpeljala v mesto, kamor smo kot mladi najstniški rokerji, v začetku osemdesetih, prejšnjega stoletja, najraje zahajali, v ljubo mi Sarajevo. Srečanje po več kot dveh desetletjih je bilo zelo ganljivo.
Končno sem dočakal dan in plezal s samimi domačini. Nazaj grede smo pobrali še Ličkota in odbrzali v domače loge. Najprej sva z Žigom preplezala, nad Okrešljem, v Mali Rinki, Igličevo smer, V/IV+, 350m, kasneje se je ekipa povečala. Za ogrevanje smo si izbrali šolsko smer v Koglu, Virensovo, IV+/III 160 m in zaključili v Belih Vodah, v Visoki polici, 2007 m, smer DIRETTISSIMA , IV, V-, 200 m. Lep zaključek poletne sezone, ali če ne bi bil Avgust, bi zakuril, je rekel Velkavrh.
Andski ledeni kristal
Daljnega leta 1966 je nemška revija Alpinismus razpisala anketo, ki naj bi razglasila »najlepšo goro na svetu«. Takrat je bila to vodilna alpinistična revija in brali smo jo po vsem svetu. Odziv je bil velik, zato je imel rezultat precejšnjo verodostojnost. (V anketi sem sodeloval tudi jaz. Takrat še nisem poznal kaj dosti sveta, pa sem v maniri lokalca glasoval za Špik.) Anketa je za gorsko »miss universum« ustoličila perujski ledeni kristal z imenom Alpamayo. Ta zveneči prilastek je goro povzdignil med znamenite in od takrat ni andinista, ki ne bi sanjal o njej....
Torej kot že rečeno zelo dolg dostop po dolini Santa Cruz in v dolino pod Alpamayo, 20 km, mogoče še več. Prava stvar za konec te Peruanske pravljice. Spet popolnoma drugačen prostor od ostalih dolin, prelep ambijent ob vodovju, ki se steka s teh prelepih vrhov. Če koga mika treking po Andih, te destinacije ne sme izpustiti!
Veličastna gora Artesonraju, nam ni dala! Rašiška ekipa je prišla cca. 200m do vrha, vendar se je zaradi pozne ure in nič kaj obetajočega se vremena obrnila. Na ta prostor ledenika, divje okolice, kjer se pogosto podirajo grmeči seraki, prečudovite doline okrog jezera Paron, trenutkov preživetih ob ognju, vežejo lepi spomini. Kljub nedoseženemu cilju, smo bili zadovoljni z doživetim.
Vse prvič, sami presežki. Sprva smo si predstavljali vse skupaj bolj turistično, vendar so nas prve težave z višino spravile na realna tla. Zanimivo je, da je vsaka taka ledeniška dolina drugačna in tudi Ishinca ni izjema. Vse skupaj ti izgleda blizu, vendar naredi višina svoje dimenzije.
Komaj priletim čez lužo, me že nalednje jutro čaka katamaran na Reki, za Novaljo, na otoku Pagu, kjer me že nestrpno čakajo vsi moji dragi, saj me en mesec ni bilo, oblegal sem namreč Cordiliero Blanco v Peruju. Nekaj malega smo splezali poleg Stogaja na Pagu in v Paklenici Mosaraško v Anića kuku. Tokrat se nas je na Pagu zbralo res rekordno število Bistrčanou in je blu fajn, seveda so bili prisotni tudi kolegi iz mojega matičnega ferajna, AO Rašica.. Slike iz Peruja, pa moram še urediti, galerije sledijo!
admin
Preletimo lužo vsi zbiti, saj smo na polet čakali eno malo večnost. Se nastanemo v nekakšnem hostlu "Ezama", pri Emiljotu. Par dni se potepamo po Huarazu 3100m, lotimo prve višine, to je lokalne vzpetine, kjer je postavljen velik križ, verjetno zaradi posledic potresa. Naslednji izlet v višino opravimo v Cordillero Negro, se povzpnemo s taksijem na sedlo 4225m in napademo bljižnje vzpetine okoli Japruirce 4622 m. Sledil je dolg sestop v Huaraz in imeli smo glave kot balone.
Redni obiskovalci Volovje rebri, rekreativci, so nas obvestili o premikih težkih tovornjakov na tem področju. Seveda smo zadevo preverili in tu je galerija.
V nedeljo zjutraj sta se Marko in Frane odpravila v Kratko Nemško (Nemška s Zimmer-Jahnovim izstopom), spodaj III, zgoraj 1 R IV-, 800 m. Vreme jim ni bilo ravno naklonjeno, saj jih je skoraj pol smeri pral dež.
Preplezati kanto Jalovca nam očitno ni še vsojeno. Poslapšanje vremena nam je vzelo pogum in zavijemo v Hornovo smer. Lažja, vendar cik-cak varjanta posuta z drobirjem, večinoma nenavezana v "patikah", sva med korakom gledala vedno bolj v globino. Jalovec je res razsut in nad Ozebnikom visijo velika melišča posuta po gladkih platah. Sedaj mi je popolnoma jasno, da je popoldanski sprehod čez Kuloar čista Loterija. Preplezati Jalovec je pa kar doživetje, saj je to mogočna gora polna energije, tu ni heca. Imeli smo se lepo in dan je bil dolg kot čingum. Pezarija in kasneje dve poročni žurki, ena ob Cirkniškem jezeru in druga v Črnem dolu, več kot 24 ur brez spanja, če bi rekel še, bi ispadel budala. No ja, se samo malo šalim, he he ...
Naša nova južna meja, ponos Slovencev, je prerezala naše naravno zaledje in tako postavila slavno peš pot Baltik - Jadran, E6, na smetišče zgodovine. Sicer so potem naši dušebrižniki prestavili zadevo bolj proti zahodu, tudi ta pot je atraktivna, vendar originalu ne seže niti do kolen. Verjetno smo eni redkih, ki obujamo to nekoč slavno traso skozi veličastne gozdove polne samega bistva. Slava mu!
V tako ljube nam kraje smo se odpravili, žal sami mladci in če naključje ne bi hotelo (hrvatske planinarke), bi končali kot kakšno lokalno lovsko društvo. No ni nam bilo hudega, razen orkanske burje v nedeljo, katera nam je malo razpihala buče. Navezi sta bili sestavljeni v kombinaciji osebkov iz Obalnega AOja in nas Rašičanov. Malo divje, ma lepo in neglede na vreme, smo celo nekaj zlezli, heh.
V soboto 3.junija je rafting klub Mrzla uoda organiziral spust za čisto Reko. Vse pohvale in čestitke skrbnim organizatorjem, za vodenje, zahvala za okrepčila med akcijo in za fešto po končanem spustu. Ker večina dejavnosti v našem kraju zamira, je bil Spust res prava poživitev tega nekoč kulturnega kraja.
Skisano vreme in res lepa kasno-spomladanska smuka. Navkljub s kamenjem posuti podlagi, je bil spust skozi Kuloar prava uživancija. Če smuči po opravljeni smuki ne pregledaš, je pa itak vse OK. Torej bistrška ekipa okrepljena z rašiškim alpinistom v objemu nam tako ljubega Jalovca, ali Bistrčani kot člani AO Rašica in Obalnega AOja v Velikem kuloarju.
Na koncu Limskega kanala, blizu naselja Kanfanar se nahajajo ostanki srednjeveškega mesteca Dvigrad. Za časa Ilirov sta bili tu dve utrjeni naselji, kateri sta se kasneje razvili v dve mesteci, Parentino in Moncastello. No Dvigrad se je razvijal in dočakal svoj žalostni konec v času, ko sta po Istri pustošili kuga in malarija. Tako v 17. stoletju, leta 1631, večina od sedemsto prebivalcev zapusti dvesto domov in se preseli v Kanfanar, kamor odnesejo tudi večino relikvij iz mogočne cerkve Sv. Sofije, tudi prižnico iz 14. stoletja.
ps.ker tam udirajo v avtomobile kot nori, smo parkirali pri Lučanotu, domačinu, ki ima v bližini majhen kamp in dobro malvazijo
V soboto 13.maja 2006 smo se podali na prvo skalno plezarijo letos in sicer v Kamni¹ke alpe, v Kogel, kateri ima res impozantno steno obrnjeno na jug in katera je med prvimi kopna.
No, slike so tu.
Za dopolnitev plazovnega katastra
Pregled plazov
Minuli mesec sem bil veliko na terenu in temu primerno tudi beležil s fotoaparatom bele zverine, ki so grmele večinoma v prvi polovici marca. 7. aprila sem bil na Predelu, 8. v Bavšici, 20. v Koncu, 22. na Kamniškem sedlu in 24. na planini Kuhinji.
Vremenski extrem
Maja meseca smuka s Snežnika?!? Svašta. Ker se nam letos te Alpe kar nekam odmikajo, nekako so vedno dlje in težje dosegljive, sva z Žigom s trikratnim spustom v severno vrtačo, naštukala zavidljivih 1200m višinca, kar na domačem pragu. Še!
Neverjetno, 1. maja prismučat do Sviščakov se mi še ni zgodilo. Enkratne razmere na severni flanki, par centimetrov "firna" na trdi podlagi in prva vodena tura s katero je bil klijent dokaj zadovoljen, saj je bil kar utrujen. Kljub temu, da me na AO Rašica zafrkavajo češ, da nimam dovolj kondicije, ker venomer hodim na Snežnik, je za večino Bistrčanov Snežnik s severno stranjo in seveda povratek nazaj na greben (max. skupna višinska razlika je le 800m), prehud zalogaj. Torej so Alpski vršaci za naše lokalce še zelo daleč, bo treba malo potrenirati!
Moščeniška draga, Bistrška "Azurna obala" ima zanimivo zaledje. Nad sotesko za Moščeniško drago se pneta dva zanimiva plezališča, res ni veliko smeri, tudi ni velike izbire, vendar te lepote Kvarnerja ne puste ravnodušnega. Kljub poškodbi noge, malo plezarije in večerno kopanje na FKK, ob bistrški plaži.
Iz Gozda Martuljka, za Akom, škrbina med Malo in Veliko Martuljško Ponco cca. 2300m, čez Kotle, za Srcem in skoraj na smučeh do Ingota. Lepa turna smuka v dobri družbi.
Ker so vsi plani padli v vodo in ker me Toni ni vzel na Veliki Klek, sva se Žigom odločila bordat po tako ljubi nama flanki Prestreljenika, kjer me je zmerom malce strah(Ko nema za kartu?). Drugače kar malce preveč zažurani prazniki in kot pravoverni Indijanci, jajc nismo niti jedli, niti videli.
Cel hrib sranja, odvržen v bližnji potok in namesto sanacije, lokalni Butalci načrtujejo razširitev. V tej Bistrici očitno potrebujemo eno veliko metlo.
No volitve se bližajo!!!
8. april 2006
Dvodnevno turo smo zaradi mojega slabega počutja v petek skrčili na en dan in se zavedali (mi pripravniki), da bo v soboto tlaka. Cca 14 km v eno smer in 1900 m višinca ali pretiravano 4 čuke višinca in 30 km tapkanja, pove vse. Kot ponavadi so kleni alpinisti gazili, mi starejši pripravniki (3 sošolci), pa smo se komaj privlekli na vrh, da o sestopu niti ne govorimo.
Na kratko: avto - Pl. Vogar - Pl. pri Jezeru
- Pl. Dedno polje - pod JZ pobočji Slatne in Krede do pod Zelnarice - Hribarice - Kanjavec -
dol pa....pod Debelim vrhom, Lazovški preval, Pl. v Lazu, Pl. Blato, Avto (Stara Fužina)
1900 m je bilo višinca, dolžine je bilo slabih 14 km
Z rahlo razbolelimi udi, saj je bil dan prej na sporedu Storžič, smo se v megleni nedelji podali na nam ljubo goro. Da je pomlad že tu, ni potrebno posebej povdarjati in letnemu času primeren je tudi sneg, kljub temu, da ga je še vedno veliko. Ko se dodobra predela, nam bo nudil (upam) še veliko užitkov. Ta mesec je verjetno rekorden glede obiska gornikov na Snežnik, saj so bile razmere v slovenskih Alpah zelo nevarne zradi obilice snega. Še nikoli v zgodovini človeštva, se ni toliko turnih smučarjev podalo iz Leskove doline in uživalo v najjužnejših 1000 m spusta. In koča na vrhu? Kot že vsa leta, ne glede na lastnika, zaprta! Jo sploh potrebujemo, ali naši kraji ne premorejo zadostno število ljubiteljev gora? Si tako bogati kraji sploh zaslužijo te prebivalce, ali je krivo kaj drugega? Smetišča na dvorišča, vetrno industrijo nad pitno vodo in divje živali, asvaltiranje gozdnih cest, da ne umažemo lepe avtomobile, .... narobe svet?
Po Kramarjevi s Cankarjevo grapo na vrh in sestop skozi Peto žrelo. Vzpon ocenjen v snegu s III., vendar so bili skalni skoki zaliti s snegom. Dolžina grap 615 metrov in smuka skozi Peto žrelo ocenjena s III+, odseki S4+, 500 m. Res lepa sobota preživeta z dobrimi prijatelji. Je potrebno kaj več? Fotograf: Samo Kristan
Ta konec tedna smo Snežnik gledali le v nedeljo s Sviščaškega smučišča Poseke. Neorganiziran tradicijonalen pohod na Snežnik je vnesel nemalo zmede med akterje, mi smo se pa namesto v zdrahah, kopali v soncu bližnje nam Istre. Prav nam je!
5.marec 2006 si bo kolega vpisal kot nov rojstni dan. Sprva delavni naslov "mokre sanje", splet okoliščin spremeni. V dežju pririnemo do obračališča, kjer se razmere spremenijo in nas orkanski jugo biča z ledenimi istrelki. V nikakršni vidljivosti se vzpenjamo proti vrhu, prijatelja zanese malo preveč na desno, pod samim vrhom med brisanjem očal stopi na veliko opast katera se pod njegovo težo zlomi in s celo gmoto zgrmi v severno pobočje, ob tem pa še sproži plaz po celem pobočju. Po par sekundah groze se znajde kakšnih 100 višinskih metrov nižje na dnu vrtače. Sreča v nesreči je, da je na smučeh plaval po vrhu plazu. S hribi se ni za hecat, sploh pa prevido v takšnih razmerah, saj ti je tudi Snežnik lahko grob!
11.02.2006 smo za vzpon izbrali južno flanko, preplezali dva skalna skoka, seveda prvenstveno, ha, ha. Sprva hec se je spremenil v konkretno plezarijo saj je sneg prhek, ledu pa je samo za vzorec in samo en cepin pa je zgodba tu. Sledila je enkratna smučarija v severno vrtačo, malo siten vzpon nazaj na greben in za piko na i, spust po desetih letih med stenami malega Snežnika, saj je ostenje po dolgem času zalito s snegom. Snežnik je toliko zahteven cilj, kot si ga narediš!
Po napornem začetku leta, se sprva lahkoten sprehod na Snežnik spremeni v bitko z burjo. Zaradi bordov sva se morala čez Obračališče prebijati po kolenih. Južna flanka zelo trda in mestoma poledenela, tako je bilo Evino bordanje s cepinom prava odločitev, da ne omenjam razbitega kolena na poledeneli cesti, skratka prava dogodivščna, ali kot bi Klemen P. rekel:"prava Himalaja stari"!
Grapa Orion; III; 70°, 40°-50°; v skali -4,3; 1000m.
Zaselek Soča cca. 500 m nadmorske, planina Na skalah cca. 1000, Bavški grintavec 2347 m. Vzpon cca. 1300 m, sestop cca. 1800 m (5h), pa to pove vse! Z Žigom sva Orion zlezla v predvidenem času 9 ur, Alpinista 8h, vendar pod kakšno ceno, saj je za sestop ostalo bore malo energije, sestop pa prava dobesedna nočna mora, po vrzelih med prepadi. Torej dragi kolegi, če se že odpravljate na kaj podobnega, sta obvezna oprema dva Alpinista ala Matko&Blaž. Svaka jima čast, genjalno nočno vodenje Blaža na planino in Matkov smisel za sestop med prepadi v soju čelnih svetilk. Fanta še enkrat, kapo dol! Definitivno bova z Žigom še veliko morala delati na vseh področjih, da bova nekoč sama kaj podobnega ponovila, če sploh kdaj. To je Alpinizem, lepo in več kot zelo naporno. Ena velika izkušnja več, plezanje in veliko gaženja (Matko&Blaž), od 8h zjutraj pa do 21:30h, brez počitka.
Ker so razmere kakršne pač so, smo se odločili za še malo druženja.
Iz Kambrc mimo Pekla, skozi megleni himalajsi mraz, na vrh Snežnika. Ja bajta v Kambrcah vsebuje nekaj čarobnega, pice iz peči so prava mojstrovina, verjetno tudi Blažev piščanec, vendar to je že druga zgodba.
Iz Bistrce cca 1500 km v enem zamahu. Plezališča: Placa del Cellecs, Siunara in La Musarra in ogled Barcelone katera je lepa, vendar ti pogled na reveže pred trgovinami pokvari dan, vsaj meni (admin). Podeželje je pa enkratno, umirjeno, nič kaj stresno, pravo nasprotje naše zatohle domovinice.
V soboto se zaradi svojega preveč razuzdanega življenja nisem udeležil skupne ture AO Rašica na Stol in sem zato srčne rane celil v nedeljo na Snežniku. Očaka sem se tokrat lotil malo drugače, vzpel sem se po divji neobljudeni južni strani, kjer mi je Kvarner grel hrbet, preplezal cca20 m skok in na vrhu srečal prijatelja s katerim sva se spustila v mrzlo a pravljično severno vrtačo. Lepota doživetega me je vsaj na trenutke malo potolažila.
Prvi smuk v novi sezoni! Ker je dež izdolbel odtoke in je sneg kasneje pomrznil, je bila smuka bolj spretnostna. Je bil pa dan lep in tudi kakšen uživaški zavoj se je našel, zima je tu!
Med letošnjimi tečajniki Obalnega alpinističnega odseka, najdemo tudi Bistrčane, drugače tudi junake sneznik.net galerije.
Prve uradne korake (gibe) v steni, so naredili minulo, res sončno nedeljo v plezališču Napoleonica blizu Trsta. Hja fantje, poslušajte in se učite, da ne bo kakšnih neumnosti. Srečno!
admin
Čeprav je bila prejšnja oblastna struktura arogantna in hinavska, so zdajšnji oblastniki pravi slon med porcelanom. Navkljub temu, da postopek za okoljevarstveno soglasje vetrni elektrarni še teče, novodobni oblastniki niso skoparili z izjavami v podporo Vetrničarjem in z naravnost žaljivimi konstrukti v stilu: "pa za tistih par travic se ja ne bomo sekirali"! Na koncu so vse skupaj podkrepili še s politično izjavo/sklepom, da vetrnice na Volovji rebri bodo, pa naj stane kolikor hoče. Baje, da prejšnji sistem ni bil demokratičen, enoumje kapitala, skratka narobe svet, ni kaj.
Na sejo parlamentarnega odbora na Mašunu dne17.novembra, so novodobni oblastniki povabili le zagovornike VE na Volovji rebri, nasprotniki smo se morali na sejo povabiti sami, mene pa se je župan Il. Bistrice A. Šenkinc še lotil s pestmi in zahvala T.Ogrinu za hitro posredovanje.
Na deževno soboto se zberemo na Kambrcah. Drva!
Na našo srečo je bilo dela bolj malo, zato smo pa kulinariko zalaufali do svetlobnih presežkov. Prometej hvala za ogenj.
Bolj prazniki kot pa dopust, živel prvi november!
Ma, super! Matko, res hvala za lepe smerke (Nostalgija 6b 350m, Capitan Pelinkovac 6c 260m in Velebitaški 6a+ 350m) in hvala Bistrčanom za potrpežljivost v Akademski 5a 180m. Bila je res gužva, ampak se gnesti s prijatelji ni greh, kaj? Morje je že skoraj mrzlo, pa vendar prijetno. Upam, da se drugo leto dobimo v še večjem številu in da Grapar nabavi še večji roštilj.
Ker se zaradi vedno slabšega vremena nimamo več kam dati, smo začeli iskati bolj eksotične lokacije.
Očitno smo se spet pridružili neki plezalni šoli, saj je bilo ostenje Kamenjaka polno navez. Verjetno je plezališče namenjeno gibanju navez, saj so smeri polne "štantov" neglede na dolžino smeri. V nedeljo so imeli iz RAK Rijeka šolo in mi smo se z burjo smukali med njimi. Skala še najbolj spominja na Dabarce. Ma zanimivo, ni kaj!
Letos z vremenom res nimamo sreče, si pa privoščimo tisto malo, kar je lepega. Tako smo se podali dokaj visoko pod Skuto in čakali kaj prinese sobota. Jutro je bilo mrzlo in nad nami stene poprhane s snegom, trenutnim razmeram smo prilagodili cilje in se podali v krajše bolj tople stene. V Štruci sva Bistrčana plezala smer Černivec-Pibernik, III/IV, 160m
Ras lepoo Špičevje, vendar zelo razsuto, več navez v stebru, bi bila prava ruska ruleta. Potres je naredil svolje. Neglede na steno so pa to omamno divji kraji, RAJ!
Plezala Rašiško - Obalna (AO Obalni) naveza, mogoče deluje dizlocirano, vendar sva oba sz Bistrce!
Bavarska z istopom Zimmer-Jahn, 800m plezarije s par ključnih mest z oceno IV+.
Z Janezom T. sva kljub temu, da je bila ST zaradi slabe vremenske napovedi prestavljena na Vršič upala, da se naju vreme usmili vsaj do vrha Stene in prepleževa Bavarsko z istopom Zimmer-Jahn. Kljub temu, da naju je pralo že na istopu in potem še celo pot čez Prag, sva bila z vremenom nadvse zadovoljna. Stena še enkrat hvala!
Od Paga, Pakle, do nederji snežniških gozdov.
Neko mrzlo poletje, ko si zaželiš vsaj malo snega in ga dobiš na jugu, v domačem gozdu, katerega že kar pogrešaš!
Torej, malo smo pofrikali, splezali najlepši stup v Ljepoj našoj - Stogaj, se pretegnili v Paklenici in prstali na snegu, pod Snežnikom, v Smučarski jami cca. 120 m globoko. Z vremenom smo pa imeli res srečo, že kar preveč, saj me danes vse boli.
plezali smeri:
v Piz de Ciavazes 2828m
- Via Rampa, III/IV, cca 250m,
- Vodniško smer, VI-, cca 250m,
- Kasnapoff, V-/V+, cca 300m
in v Sass Pordoiu 2950m Via Mario IV+, cca 270m
Izhodišče Canazei.
Okolje je zelo lepo, vendar sterilno, brez mrčesa, živali, vrhovi so prepredeni z infrastrukturo za mehkužce, skratka Italijani so svoje najlepše okolje zastrupili s pesticidi in pozidali nemogoče, triumf človeka? Zelo poučna zgodba za naše lokalne Lovatorje, kateri mislijo pozidati in uničiti našo vrednoto, žal ne razumejo in je komoditeta edini poriv.
Prvi dan smo plezali v dežju in vetru Elvisa (5c/95m), raz v Vranjković kuku, naslednji dan pa v orkanski burji kombinacijo Il trono di Plutone - Geierwally 6a+(5c,6a+/A0,6a), cca 110m v Zasječenom kuku
Kamniško Savinjske alpe, smer Humar - Škarja V-/IV 270 m
Na vso srečo nas je pred žgočim soncem ščitila tančica oblakov, tako sta bila dostop in plezarija kar znosna.
plezali:
Superkoluar (IV, M5, A1, 800 m;
Modica Noury (A1 V/TD+ 550m;
Chere koluar (A1 IV, izstop po 250m);
vse se je dogajalo v Mont Blanc du Taculu, 4248m visoki gori, katero smo tudi osvojili in z nje smuèali
Ma neglede na oceno je slap res ogromen in velièasten, vertikale na pretek!
Plezali Maja, Ana_Nua, Andrej in Admin, vsi AO Raica. Po Lupèkem sva z Anico napadla v veèerno-hitrostnem slogu e slap Palenk, v Logarski dolini (100m, 3)
Zaradi slabih razmer (premalo snega in ledu), v nemki smeri, Dolgi hrbet, smo plezali Sinji slap pod Čeko kočo, 200m, 4- in si tako poteili dan. Dne 19.12.2004 plezali: 1.naveza Matko+Tanja; 2.naveza iga+Marko; 3.naveza Edith+Samo
al so akumulatorji, opeani od prejnjega dne (tekma) odpovedali, tako so tu le slike z vrha, katere je ljubeznivo odstopila Sonja - soolka z AO-ja, katero smo sreèali na samem vrhu.
