Sanjarije snežniškega obiskovalca Iztoka Snoja

snoj_dotik16_00Dotik: Sanjalo se mi je na Snežaku Velikem o Sloveniji lepi.

Zavest

Vreme je megleno, svetlo je dovolj, časa imam na pretek, vendar se na obračališču veter obrne na vso moč. Oblak je tanek, skozenj za trenutek predre sonce, lahko bi šel naprej, le namena nisem imel tavati po gori, danes že ne. Kdaj prej bi gotovo šel dalje, danes pa sem zadovoljen, da na obračališču obrnem. Sanje izpred nekaj dni so še žive, želim biti zavesten vsak trenutek poti, vsak del doživetega časa. Sam sem in vse je en sam šum.

Šum snežink veje čez pusto plan,
šum vetra brije po vejevju grmovja,
šum oblaka neslišno pluje tjavdan.

Šum narave v sneženju lepo viden
je v lepem vremenu vedno neviden,
šum zna biti tudi v tihoti prisoten.

Zgodilo se je pod Velikim Snežakom,
srečal nisem nobenega človeka
in tudi mene ni srečal noben medved.

Zaletav med naletom redkih snežink
sem vihral v ritmu rahlih gorskih vetrov
stopit vrh gore kot kak redek oblak.

Iz barvitosti črno-belih sanj
me zdramila je znana mi tabla,
končna postaja, začetek vrnitve.

 

Sen

Na Sviščakih visok in krepak možak pride naproti. Ko gre za pivo, ga zelo veliko nese, paleto pločevink je nesel v kočo na gori in na njej še psa, črnodlakega Luna. Kristijan in Ines sta prijazna in skladna v črnih oblekah. Na snegu ni vse samo črno belo, dekletove barve se ujemajo z barvo neba. Ljubljančanka je in vseeno se rada fotografira. Prvikrat pomislim, da samo sanjam. Srečavam same prijetne ljudi, sreča je lahko tudi v srečavanjih. Ogledujem se po krošnjah dreves: sreča je v majhnih stvareh.

Na obračališču, kjer bi moral stopiti v oblak, se odpre pisan pogled na vrh, edinstven pogled, drugih občudovalcev ni. Barve neba so turkizne in oblaki vijoličasti. Veter je naravni umetnik nenavadnega kova. Sedaj vem, da sanjam. Vem, da me do zadnjega ne bodo videli, čeprav sem se jim napovedal, obleka ima varovalno barvo, ko se jim približujem čez Mali in Srednji Snežak. Točno nad kočo gori zvezda, v njej zagori luč.

Sanjam o večnadstropni torti, prekriti s smetano, okrašeno s figuricami, narejenimi iz vetrca, kot imenujejo sladkorno beljakovo peno. V velikanskemu hladilniku sem in nekdo odpre vrata, da se na modrem stropu ena za drugo prižigajo lučke. Brez posebnega opozorila se znajdem v beli, mlečni svetlobi. Se to dogaja že zjutraj? Ustvarja se pritisk okoli prostate, treba bo vstati in iti na prosto.

Sanje so sladke, na vrhu gore ta dan edini ugledam sonce, veliko ljudi nanj ne bo stopilo, samo v kočo. Lepo se je opazovati v sanjah in spremljati obiskovalce koče. Izmed trojice reševalcev z mežikajočo opremo Žiga razlaga: dogovorili so se dokončno, a ker se prej niso slišali po mobilnih telefonih, skoraj nihče ni prišel. Na prvi strani vpisne knjige preberem: sreča je v majhnih stvareh: prijazen nasmeh toplota v dlaneh, iskrica v očeh.

Vstopi mlada ljubljanska druščina. Andreja se zabava s fanti, na vroči peči si topijo čokolado za na palačinke z marmelado. Smučarska družina iz Ljubljane je številčna. Mala Sara je pristna blondinka, sonček bratoma streže z dobro voljo. Zadnja dva sta nekoliko kasna. Podobna sta si, zagotovo ne po izmerah, zanesljivo po izrazu, morda sta sorodni si duši. Sta sestra in brat? Samo v sanjah se zgodi, da žena vpraša moža, ali jo smem fotografirati, ko slikam kapo, lepo prilegajoči se glavi.

Videl sem se, kako se odločam vrniti na vrh. Čudim se, zakaj se sedaj znam prepustiti občutkom, da me zanašajo levo in desno navzgor, spremljam se, kako se v strmino priganjam na vso moč priti naravnost na vrh. Kočo zadenem na nekaj metrov natančno, tik preden bi jo Slavka, Janja in Vojka zaklenili, in skupaj smo pohodili pot v dolino. Končno, zbudil sem se, sanje so bile zelo lepe, čeprav so bile na koncu nekoliko naporne.

Dneva zmanjkuje, shojen sneg ima v mraku oblaka umazan odmev, svetloba skozi oblak sivo odmeva, noge na krpljah poletijo po zraku in misli odletijo v dalj. Zavem se, da sem izgubljen. S Petrom in Dijano se ne bi smel šaliti, da se na Snežaku ne da zgubiti, da je le gaz treba loviti. Le v sanjah pride tovrstno opozorilo zaradi take neresnosti, samo zbuditi se moram in vse se bo dobro končalo.

Film: Snežnik – Veliki Snežnik

Tekst in foto: Iztok Snoj

 

Facebooktwittergoogle_pluspinterestby feather
Ta vnos je bil objavljen v Domov, Galerije z značkami , , , , . Zaznamek za trajno povezavo.